..kar se tiče Toplic

Pot do Toplic

Če se po avtocesti peljete iz ljubljanske smeri po slikoviti dolini Krke se v Soteski nenadoma odpre popolnoma drugačen svet. Pred vami se kot na dlani prikaže topliška dolina, nad katero se na desni strani dviguje Kočevski Rog, z ostalih strani pa jo obkrožajo nizki dolenjski griči, posejani z vinogradi in zidanicami. Po dolini so raztresene posamezne vasice, sredi kotline pa na 179 m nadmorske višine ležijo Dolenjske Toplice.  Ime so dobile po izviru termalne vode, ki je kraju in okolici dal poseben pečat v razvoju. Ta naša navezanost na naravo in termalno vodo pa se odraža tudi v občinskem grbu, ki simbolizira gozd in vodo.

O Toplicah

Dolenjske Toplice so od leta 1999 sedež novo ustanovljene občine ki obsega 111 km2, od tega je kar 85% gozdov. Na njenem območju je 29 naselij, kjer prebiva okoli 3300 prebivalcev. Poleg termalnih izvirov je občina najbolj prepoznavna po Kočevskem Rogu.

Prva pisna omemba Dolenjskih Toplic nosi letnico 1228, ko je Henrik IV., mejni grof Isterski, podelil del svojega imetja cistercijanski opatiji v Stični. Leta 1385 so prišle Toplice v 600-letno posest grofov Aurspergov Turjaških. Staro jedro naselja je ob cerkvi sv. Ane iz leta 1648. Kraj je igral pomembno vlogo med obema svetovnima vojnama, po drugi svetovni vojni pa se je začel razvijati v rehabilitacijski center. Dolenjske Toplice so ene najstarejših toplic v Sloveniji. Razvile so se ob vrelcu termalne vode, ki je izo-akratotermna, s temperaturo  36˚C. Danes je tu rehabilitacijski center za zdravljenje revmatskih obolenj in poškodb lokomotornega sistema.

Janez Vajkard Valvasor prvi upodobi Dolenjske Toplice ter jih predstavi

»Kar se tiče toplic, so ene na srednjem Kranjskem nadvse dobre, da jih od daleč obiskujejo. So v dolini med dvema hribčkoma in izvirajo na dveh krajih. Ene imajo obliko polovične jame, izklesane v skalo; so obokane in velike kakor pol sobe, tako da se da v njih udobno sedeti in kopati pod obokano skalo. So zelo tople in prav močne. Pri drugem izviru pa, ki je od prvega komaj dvajset korakov stran, je knez Ivan Vajkard Turjaški blagega spomina zgradil lepo poslopje in streho. Ta kopel prekaša ono po velikosti, ne doseza  je pa po moči, čeprav je precej topla. Zraven je velika vas s  farno cerkvijo. Poleti je tu silna vročina in, če dolgo ne dežuje, je malo hladne vode…«